Arhiv Kategorije: Blog

“Hobi, ki je prerasel v posel.”

…ob zaključku plavalne sezone 2016/2017!

Oh! What A Year! 🙂 To ponavadi rečemo konec decembra, ampak naše plavalno leto zaključimo junija. Plavalna šola je končana, začetni in nadaljevalni tečaji tudi, šole v naravi se z naslednjim tednom tudi zaključijo, prav tako usposabljanja reševalcev. Pred nami so le še Plavalne počitnice. Dejanska zgodba sezone 2016/2017 je zapisana. Diplome so podeljene, spričevala, kolajne, nagrade in ostale »titule« prav tako.

 Ob razmišljanju kaj povedati in napisati…ostanemo brez besed. Kje začeti? Toliko čustev, misli, občutkov, trenutkov, besed…NEPOZABNO! Z eno besedo – SRČNO! Vsak, s katerim smo se »srečali«, je pustil v nas vseh velik pečat. Še posebno tisti otroci in starši, s katerimi smo sodelovali vse leto (z nekaterimi že tudi dve ali tri) pa so nevede postali del našega življenja. Postali so naši prijatelji. Tedensko smo se vsi skupaj prebijali do znanja, premagovali ovire in gradili vez zaupanja. Iz dneva v dan smo se v največji meri trudili prenesti svoje plavalno znanje in življenjske izkušnje vašim – zdaj tudi našim, otrokom. Postali so del nas, del naše družine Plavalne akademije Rok Kerin. Zahvala pa gre poleg vsem staršem tudi našim plavalnim učiteljem, brez katerih danes ne bi bilo tako čudovite zgodbe.

Verjetno se marsikdo izmed vas sprašuje kako, zakaj in kaj nas loči od množice ostalih plavalnih šol? Eden izmed odgovorov in ključnih razlogov zakaj nam zaupajo/zaupate je ta, da to kar počnemo, delamo s srcem. Naše misli so usmerjene v vaše otroke celostno. Ne obravnavamo zgolj njihovo plavalno znanje. Vedno, pri vsakem izmed njih se poglobimo v njegovo osebnost, njihove strahove, v njihove male glavice. 🙂 Po vsaki oddelani plavalni uri se z vaditelji pogovorimo o vsakem otroku, ki pride na tečaj. Kaj in kje je vzrok ter ovira njegovega napredka ter nenazadnje, kako rešiti situacijo.

Drugi razlog našega uspešnega delovanja in sodelovanja je ta, da naše delo radi opravljamo in nam je v veselje. V bistvu to niti ni delo kot takšno. Še posebno Rok ima ogromno plavalnega znanja. Pridobival ga je z različnimi trenerji, v različnih okoljih, na različnih kontinentih. Življenjske situacije so ga oblikovale v osebo kakršna je danes. Za sabo ima neprecenljive izkušnje, ki jih z največjim navdušenjem deli z otroci. Plavanje je njegovo življenje. Čofotanje v otroštvu je preraslo v hobi, ki mu je predstavljal velik izziv. Lahko bi tudi povzeli – »Hobi, ki je prerasel v posel.«

In iz tega posla, je nastal družinski posel. To daje vsem skupaj posebno težo. V plavanje je vpeta cela družina. Hote ali včasih tudi nehote. 🙂 Oba, Rok in Nina, živiva od dejavnosti, ki jih izvajamo v Plavalni akademiji Rok Kerin. Konec koncev je vse skupaj postalo kar velik zalogaj. In marsikdo, ki je izkusil podjetništvo ve, da je velikokrat zelo naporno. In da se delo ne konča po opravljeni storitvi, temveč je mnogo večerov zapolnjenih z urejanjem dokumentacije, računov, kje je še ves marketing, promocija, analize…da o brainstormingu in o udejanjanju novih idej ter projektov niti ne govorimo… Poleg tega najina družinica pridno raste – najini še ne dve leti stari hčerkici, se bo kmalu pridružil dojenček. Usklajevanje posla in družinskega življenja pa je druga pesem. V bistvu se pri nama vse skupaj zelo prepleta – a o tem bomo spregovorili v drugem blogu. 🙂

Ampak…je vredno! Ko vidiš zadovoljne obraze naših plavalčkov, je to nekaj neprecenljivega. Takrat so poplačane tudi vse tiste nočne ure.

In kot je rekel Rok pri svojem zaključnem nagovoru staršem…pred tremi leti, ko smo začeli z našimi programi, si nismo predstavljali, da bodo obiskani v tako velikem številu. Imeli smo cilj. Saj kot pravijo – sanjajte velike sanje. Mi smo jih in zdaj smo tukaj. Veseli, ponosni in z dvignjeno glavo zremo naprej, v novo plavalno leto, v nove ideje, načrtne, v nove – še večje sanje.

Upamo, da jih skupaj z nami uresničite tudi vi. Želimo vam prekrasno poletje. Odpočijte si, naberite nove moči, za nove podvige. Mi pa se vidimo septembra. Upamo, da tudi s tabo. 🙂

“Your smile is your logo, your personality is your business card, how you leave others feeling after an experience with you becomes your trademark!” 

 

 

 

 

 

 

Piše: Nina Gramc

Verjamem v svoj cilj!

Spregovoril vam bi rad o vztrajnosti, vzdržljivosti in motivaciji. In vas ob enem navdušil, da sledite svojim sanjam ter naredite vse, da jih uresničite! Predvsem pa – ne čakajte! Začnite že danes!

Kot vrhunski športnik sem tekmoval v plavanju, danes pa delujem v podjetniških vodah. Že kot aktiven športnik sem izbral najtežjo različico plavalnega športa – daljinsko plavanje in prav tako sem se odločil tudi za težjo varianto zaposljivosti – podjetništvo. Seveda je moje čofotanje in namakanje v vodi, kot so to nekateri radi poudarjali, zelo hitro preraslo iz igre v službo. Popolnoma enako se sedaj dogaja na poslovni poti, kjer v svetu vodnih aktivnosti postajamo vse vidnejši partner.

Za lažji pregled sem izbral pet spoznanj, ki so ključna in jih beremo kot vztrajnost in vzdržljivost, pa to niso .

  1. NOTRANJI GLAS

Je največkrat tako glasen, da ga radi preslišimo, a je za uspeh najpomembnejši! Kar želim povedati  je to, da tudi, ko se znajdeš na razpotju, vedno, ampak res vedno poslušaj sebe! Meni je to pomagalo, da sem svoj začetni cilj iz mladosti, ko sem si zadal osvojiti medaljo na velikih tekmovanjih, tudi izpolnil. Okolica je bila kar nekajkrat zelo nenaklonjena moji vztrajnosti, a je moja motivacija premagala večino motečih dejavnikov, ki so bili potrebni za moj uspeh. Dostikrat sem poslušal, češ da “kaj se grem, naj raje neham, pa si najdem službo, sej ti nimaš nobene možnosti, da ti uspe; sej v tem Krškem še bazena nimaš; pa itak nisi dovolj dober itn.” SUPER PODPORA SEM SI REKEL. Vendar sem dokaj kmalu ugotovil, da so to moje ovire preko katerih moram iti, da pridem do končnega cilja. Podobna zgodba se mi je ponovila na vstopu v podjetniške vode, kjer se je skeptikov kar vrstilo. V obeh primerih je bila motivacija močnejša od vseh nasprotnikov in tako sem vztrajal pri svojih zastavljenih poteh.

  1. VELIKO ČASA SI SAM S SABO

Tem boljši postajaš, tem manj imaš ljudi okoli sebe. Nenazadnje je na vrhu prostora samo za enega. To se je odlično pokazalo na mojih tekmah, kjer smo pogostokrat plavali sami, ker se je skupina tekmovalcev razbila in smo šli vsak svojo pot. Nenazadnje so tudi potovanja, treningi, tekme, pridobitve poslov, itn. velikokrat takšne narave, da se lahko v določeni situaciji znajdemo sami. In takrat, ko se znajdemo sami, moramo nekaj ukrenit. Karkoli, a za to so potrebne odločitve! In tu nastopi v največjih primerih težava. Ker najtežje v življenju se je odločati. Na naših tekmah je bilo najlažje čakati na reakcije drugih (da si plaval za nekom), a na te ponavadi nisi imel odgovora. Saj jih je skreiral nekdo drug, ti si jim le sledil. In na koncu si bil drugi, peti ali deseti. Odreagirati in ubrati svojo pot! To je umetnost, ki prinaša rezultate! Morda ne takoj danes, a jutri ali pojutrišnjem zagotovo. In enako je pri podjetništvu. Če se sam ne odločim za to, da bi želel pridobiti nek nov posel, se sam od sebe ne bo! Res je, da brez ekipe ni rezultatov, a na koncu si ti tisti, ki se moraš odločiti za neko odločitev – pravilno ali napačno.

        3 . USPEŠNEJŠI KOT SI, DLJE MORAŠ ITI

Spomnim se, kako sem na začetku moje samostojne profesionalne kariere daljinskega plavalca odhajal na tekmo svetovnega pokala v Hong Kong.  Z vlakom iz danes svetovno znane Sevnice do Münchna, nato pa z avionom do že prej omenjenega prizorišča. Vse lepo in prav, a kaj, ko sem že v Sevnici vstopil na napačni vlak – namesto za München, sem se odpeljal za Dunaj. Uspelo mi je priti pravočasno na tekmo. Potreben je bil le klic v dispečerski center v Ljubljano, da so uspeli mednarodni vlak ustaviti izven postaje, s čimer so mi omogočili, da sem ujel vlak za München, ki je imel k sreči zamudo. Se pravi, vse se je zgodilo z razlogom! In zato sem si dejal, da je včasih potrebno iti nekam  “daleč”, da se naučiš nekih stvari, da postaneš boljši, uspešnejši. Sam sem sicer tekmoval na vseh  petih kontinentih, kjer sem se srečeval z nešteto podobnimi situacijami, katere so me le utrjevale v osebnost kakršna sem danes. In ravno v težkih razmerah se izkažejo zmagovalci.

  1. ZMAGOVALCI V TEŽKIH RAZMERAH

Bolj kot smo vajenih se spopadati s težkimi razmerami, lažje jih bomo obvladovali. Velikokrat slišimo, ko kdo reče:  “Lahko tebi, ko si se tak rodil,; ko imaš take pogoje za delo; Ali pa danes zelo aktualno…. lahko tebi, ko so ti “zrihtali” službo. Uau – super. Ampak jaz sem dokaj kmalu začel verjeti v to, da so ti pogoji zame potrebni in najboljši. Kajti v težkih razmerah se pokažejo zmagovalci! Konec koncev sem leta 2006 ostal brez lastnega bazena za trening,  štiri leta kasneje pa sem zmagal svetovni pokal. S tem sem postal edini zmagovalec svetovnega pokala na svetu, ki mu je to uspelo brez domačega bazena za trening, kar v plavalnem svetu velja za pravi fenomen. Meni je to uspelo z vztrajnostjo, motivacijo in trdim delom. Morda kar malce ironično, a tudi danes, 10 let po izgubi bazena, sem se v poslovnem svetu znašel v identičnem položaju, ko moram svojo dejavnost iz enega od obstoječih bazenov umakniti, ker se je vodstvo družbe odločilo, da ne želijo v svojih bazenih imeti skupinskih vadb. In izkušnja, ki sem jo imel kot aktivni plavalec mi v tem primeru pride še kako prav, saj verjamem, da bom tudi od tu odšel še močnejši.

  1. ŠPORTNIK = PODJETNIK

Ravno izkušnje iz plavanja mi še kako prav pridejo v svetu podjetništva. Glede na mojo individualno plavalno kariero, je bilo težko za pričakovati kaj drugega kot to, da bom ostal v vodnem svetu športa. Svojo podjetniško pod sem začel gojiti že kot športnik, saj sem bil za vse organizacijske zadeve zadolžen sam. Za veliko podjetnikov slišite, da so svojo obrt ali poslovno pot začeli v garaži. No, jaz je nisem v garaži, sem jo pa v eni sobici, kjer sem takrat bival skupaj z mojo punco Nino. Manj kot leto kasneje sva pričela s plavalnimi tečaji in plavalno šolo. Tako danes ustvarjamo vodne program za velike bazenske komplekse, usposabljamo reševalce iz vode, izvajamo programe učenja plavanja za šole, sodelujemo na mednarodnem področju in še bi lahko našteval. In zagotovo je to dosežek na katerega sem zelo ponosen.

Kar vam želim povedati je, da verjemite in sledite svojim sanjam, imejte cilje in izberite svojo pot. JE PRAVA, kajti je vaša in pripeljala vas bo na cilj! Ozirajte se samo na tiste, ki vas pri tem podpirajo. Tudi sam ciljev ne bi dosegel brez staršev, moje Nine, sponzorjev in ljudi, ki so in še verjamejo vame. Vendar brez moje lastne vztrajnosti in želje ne bi bilo nič.

Za konec vam želim le še srečno in hrabro v svet! 🙂

Avtor prispevka: Rok Kerin

BAZEN PRI CELULOZI

Za uvodni blog sem si izbral prizorišče, kjer se je vse skupaj začelo.
Plavalni bazen pri nekdanji tovarni celuloze in papirja, današnji Vipap v Krškem.
20140517_183954

 

Spomini, ki me vežejo na ta bazen, so zares lepi. V času mojega takratnega obiskovanja bazena, sem imel velikokrat pomisleke, da so dnevi na bazenu težki in naporni. In vsekakor so bili tudi takšni, ne malo njih. Vseeno se veliko raje spominjam tistih lepih dni.

Posebnost krškega bazena je bila ta, da smo krški plavalci v njem trenirali skozi celo leto. Ko sem se le dober teden dni pred koncem zgodbe našega nekdanjega plavalnega ponosa sprehodil po bazenu (zgornja slika posneta 17.5.2014, bazen so porušili 30.5.2014), so se v meni prebudili nekateri občutki iz mojega otroštva. Spomini na treninge, tekmovanja, šolske športne dni, klubske zabave, poletne počitnice in še in še. In nekaj teh sem strnil v spodnjem razmišljanju.

“A danes bo trening v “Celulozi” ali v Leskovcu?” Tako nekako smo se vse večkrat plavalci pogovarjali med seboj. Po prihodu na bazen nas je najprej čakal suhi trening oziroma ogrevanje na suhem. Če smo že ob prihodu na bazen zagledali trenerje stati skupaj ob robu bazena, potem smo vedeli, da nas čaka le suhi trening. Tek na Grmado ali tek do nuklearke in nazaj z vajami na bazenu. Poleti smo si lahko dneve popestrili tudi s Streetball košarko in odbojko na mivki (ta je bila še posebej aktualna med poletnimi počitnicami po koncu treningov), v zimskem času pa treninge nadomeščali v bližnjih šolskih bazenih v Leskovcu (16,3 m) in Krškem (12,5m).

Naši plavalni treningi so velikokrat potekali v soju žarometov in tudi megle. Od zunaj se je zdelo, kot da plavamo “na pamet”, saj je bila vidljivost nad vodo enaka vidljivosti pod vodo, velikokrat nič (občutili smo kako je plavati tudi med celuloznimi vlakni in savskim blatom). A bili so časi, ko smo na tekme in priprave hodili z avtobusom, imeli enotne kopalke in športno opremo, naše plavalne aktivnosti so bile brezplačne in smo hodili na brezplačne priprave. Poleg velikega plavalnega bazena je bil še “mali bazen”, kjer smo se velikokrat pogreli v topli vodi med čakanjem na kakšno težjo plavalno serijo ali pa po treningu poklepetali s prijatelji in zaigrali kakšen mini vaterpolo na ena vratca :).

Zanimiva so bila vprašanja plavalnih konkurentov: “Kako lahko plavamo hrbtno?”, kar je zmotilo skoraj vsakega tujega plavalca, poleg vonjav iz dimnikov. Poševna rumena zgradba vzdolž bazena ni bila vzporedna s smerjo plavanja, kar je mnogoterim povzročalo težave (pri hrbtnem plavanju nisi imel drugega orientira kot plavalno progo, očesni kot pa je vseeno lovil stavbo in je znalo biti moteče). Tako smo imeli domači plavalci na tekmovanju v Krškem kar nekaj prednosti, saj je bil tu še dejavnik že prej omenjenega vonja iz tovarne in motne vode v bazenu.

Lahko povem, da je bil vsak letni čas na tem bazenu nekaj posebnega. Zima je bila edinstvena, saj nam je skoraj vsakodnevno pripravila kakšno presenečenje (nihanje temperature vode, različno število delujočih reflektorjev, kepanje med treningom, izjemno hladni dnevi…). Pomlad je dobila svoj čar s cvetenjem bližnjega topola in posebnimi “dišavami” iz dimnikov. Poletje je postreglo z vsakodnevnim postavljanjem plavalnih prog v bazen in večjim številom gostov na “našem” bazenu, tudi mrčesja, ki se ga je res ogromno nabiralo ob robovih bazena, saj bazen ni imel prelivnih robov, kot jih poznamo danes. Jeseni smo imeli drugo pomlad z odpadanjem brezinih “prečudovitih” plodov (krilatih oreščkov), katere smo imeli vsepovsod, še največ jih je ostalo skritih do konca treningov za kopalkami. Vseeno je bil poseben čar, ko si plaval kakšno težjo serijo in te je ob vetrovnem dnevu čakalo presenečenje ob prihodu do roba bazena, ko se je mrčes pomešan z oreščki zlil v usta kot čudoviti mini obrok “snack” 🙂

20140517_184408

Bili so drugi časi…..v bazenu nismo imeli bazenskega sesalca, tako da se je bazen skoraj vsake 3 tedne praznil in pral. Dotok vode v bazen je bil skozi eno luknjo po severnem kanalu bazena, kjer smo se velikokrat plavalci čisto ulegli vanj, da bi se pogreli. V zimskem času smo od garderob do bazena hodili skozi tunel (pokrit z PVC folijo). Bil je bazen, kjer so bili treningi težki, a vseeno nas je bilo vsako leto veliko tistih, ki smo se radi vsako jesen vračali znova in znova nazaj na treninge.

Vseeno pa je bilo v domačem bazenu najlepše nastopati na tekmovanjih, saj smo dejansko imeli prednost domačega bazena 🙂 Da je bil bazen narejen za velike zgodbe, priča kar nekaj dejstev. Tako so v več kot štiridesetletnem razponu, v njem svoje zavesljaje med drugim delali dve nosilki olimpijskih medalj. Hrvaška plavalka, Djurdjica Bedov (zlata na 100m prsno in srebrna na 200m prsno 1968) in najboljša slovenska plavalka vseh časov, Sara Isakovič (srebrna medalja na 200m prosto, 2008). Bazen je tik pred svojim nečastnim koncem leta 2006 dobil tudi svojo večno upodobitev v slovenskem celovečernem filmu (Rezervni deli, Kozole, 2000), sicer enem najuspešnejših slovenskih filmov (uvrščen v tekmovalni del na Berlinale).

Krški bazen….bil je bazen z dušo. Meni osebno, prav poseben bazen. A, vseeno so se porajala vprašanja, zakaj sem vsakodnevno vdihaval strupene izpuste čisto od blizu, zakaj sem v teh težkih razmerah vztrajal tako dolgo? Cilj in želja po medalji na velikih tekmovanjih me je motivirala, da nadaljujem in tudi sem. Bil je avgust 2006, ko se je plavanje v krškem bazenu končalo in prav tako se je štiri leta kasneje pisal avgust, ko sem zmagal na tekmi za svetovni pokal v daljinskem plavanju. Takratni občutki na odru za zmagovalce ob poslušanju slovenske himne so bili čudoviti. Spominjal sem se vseh trenutkov, kako sem med drugim v zimskih dneh odklenil bazen, prižgal reflektorje, skočil v vodo, odplaval trening, se preoblekel in nato peš odšel v šolo. Vse to z jasnim ciljem in z močno voljo. V današnjih očeh bi lahko rekel, da je bilo plavanje tisto, zakaj sem zahajal na ta bazen in da so bili pogoji tisti, ki so mi dajali spodbudo za naprej. Meni je krški bazen tudi dejansko pustil pečat za celo življenje, saj sem si leta pozimi 1996 pred pričetkom treninga izbil prednji zob po lastni krivdi.

20140517_184055

Bazen pri tovarni celuloze v Krškem je bil moj bazen. Bil je poseben, drugačen od ostalih. Imel je tudi temne plati, a te ima skoraj vsak. Vendar bazen pri celulozi (kot smo mu rekli) pa je dejansko imel svoj vonj, svojo barvo in svoj sijaj, odvisno od letnega časa in kot takega ga bom vedno pomnil.

Pisal: Rok Kerin