BLOG

BAZEN PRI CELULOZI

Za uvodni blog sem si izbral prizorišče, kjer se je vse skupaj začelo.
Plavalni bazen pri nekdanji tovarni celuloze in papirja, današnji Vipap v Krškem. 
20140517_183954

 

Spomini, ki me vežejo na ta bazen, so zares lepi. V času mojega takratnega obiskovanja bazena, sem imel velikokrat pomisleke, da so dnevi na bazenu težki in naporni. In vsekakor so bili tudi takšni, ne malo njih. Vseeno se veliko raje spominjam tistih lepih dni.

Posebnost krškega bazena je bila ta, da smo krški plavalci v njem trenirali skozi celo leto. Ko sem se le dober teden dni pred koncem zgodbe našega nekdanjega plavalnega ponosa sprehodil po bazenu (zgornja slika posneta 17.5.2014, bazen so porušili 30.5.2014), so se v meni prebudili nekateri občutki iz mojega otroštva. Spomini na treninge, tekmovanja, šolske športne dni, klubske zabave, poletne počitnice in še in še. In nekaj teh sem strnil v spodnjem razmišljanju.

“A danes bo trening v “Celulozi” ali v Leskovcu?” Tako nekako smo se vse večkrat plavalci pogovarjali med seboj. Po prihodu na bazen nas je najprej čakal suhi trening oziroma ogrevanje na suhem. Če smo že ob prihodu na bazen zagledali trenerje stati skupaj ob robu bazena, potem smo vedeli, da nas čaka le suhi trening. Tek na Grmado ali tek do nuklearke in nazaj z vajami na bazenu.  Poleti smo si lahko dneve popestrili tudi s Streetball košarko in odbojko na mivki (ta je bila še posebej aktualna med poletnimi počitnicami po koncu treningov), v zimskem času pa treninge nadomeščali v bližnjih šolskih bazenih v Leskovcu (16,3 m) in Krškem (12,5m).

Naši plavalni treningi so velikokrat potekali v soju žarometov in tudi megle. Od zunaj se je zdelo, kot da plavamo “na pamet”, saj je bila vidljivost nad vodo enaka vidljivosti pod vodo, velikokrat nič (občutili smo kako je plavati tudi med celuloznimi vlakni in savskim blatom). A bili so časi, ko smo na tekme in priprave hodili z avtobusom, imeli enotne kopalke in športno opremo, naše plavalne aktivnosti so bile brezplačne in smo hodili na brezplačne priprave. Poleg velikega plavalnega bazena je bil še “mali bazen”, kjer smo se velikokrat pogreli v topli vodi med čakanjem na kakšno težjo plavalno serijo ali pa po treningu poklepetali s prijatelji in zaigrali kakšen mini vaterpolo na ena vratca :).

Zanimiva so bila vprašanja plavalnih konkurentov: “Kako lahko plavamo hrbtno?”, kar je zmotilo skoraj vsakega tujega plavalca, poleg vonjav iz dimnikov. Poševna rumena zgradba vzdolž bazena ni bila vzporedna s smerjo plavanja, kar je mnogoterim povzročalo težave (pri hrbtnem plavanju nisi imel drugega orientira kot plavalno progo, očesni kot pa je vseeno lovil stavbo in je znalo biti moteče). Tako smo imeli domači plavalci na tekmovanju v Krškem kar nekaj prednosti, saj je bil tu še dejavnik že prej omenjenega vonja iz tovarne in motne vode v bazenu.

Lahko povem, da je bil vsak letni čas na tem bazenu nekaj posebnega. Zima je bila edinstvena, saj nam je skoraj vsakodnevno pripravila kakšno presenečenje (nihanje temperature vode, različno število delujočih reflektorjev, kepanje med treningom, izjemno hladni dnevi…). Pomlad je dobila svoj čar s cvetenjem bližnjega topola in posebnimi “dišavami” iz dimnikov. Poletje je postreglo z vsakodnevnim postavljanjem plavalnih prog v bazen in večjim številom gostov na “našem” bazenu, tudi mrčesja, ki se ga je res ogromno nabiralo ob robovih bazena, saj bazen ni imel prelivnih robov, kot jih poznamo danes. Jeseni smo imeli drugo pomlad z odpadanjem brezinih “prečudovitih” plodov (krilatih oreščkov), katere smo imeli vsepovsod, še največ jih je ostalo skritih do konca treningov za kopalkami. Vseeno je bil poseben čar, ko si plaval kakšno težjo serijo in te je ob vetrovnem dnevu čakalo presenečenje ob prihodu do roba bazena, ko se je mrčes pomešan z oreščki zlil v usta kot čudoviti mini obrok “snack” 🙂

20140517_184408

                                                                                                                                                                                  Bili so drugi časi…..v bazenu nismo imeli bazenskega sesalca, tako da se je bazen skorajvsake 3 tedne praznil in pral. Dotok vode v bazen je bil skozi eno luknjo po severnem kanalu bazena, kjer smo se velikokrat plavalci čisto ulegli vanj, da bi se pogreli. V zimskem času smo od garderob do bazena hodili skozi tunel (pokrit z PVC folijo). Bil je bazen, kjer so bili treningi težki, a vseeno nas je bilo vsako leto veliko tistih, ki smo se radi vsako jesen vračali znova in znova nazaj na treninge.

Vseeno pa je bilo v domačem bazenu najlepše nastopati na tekmovanjih, saj smo dejansko imeli prednost domačega bazena 🙂 Da je bil bazen narejen za velike zgodbe, priča kar nekaj dejstev. Tako so v več kot štiridesetletnem razponu, v njem svoje zavesljaje med drugim delali dve nosilki olimpijskih medalj. Hrvaška plavalka, Djurdjica Bedov (zlata na 100m prsno in srebrna na 200m prsno 1968) in najboljša slovenska plavalka vseh časov, Sara Isakovič (srebrna medalja na 200m prosto, 2008). Bazen je tik pred svojim nečastnim koncem leta 2006 dobil tudi svojo večno upodobitev v slovenskem celovečernem filmu (Rezervni deli, Kozole, 2000), sicer enem najuspešnejših slovenskih filmov (uvrščen v tekmovalni del na Berlinale).

Krški bazen….bil je bazen z dušo. Meni osebno, prav poseben bazen. A, vseeno so se porajala vprašanja, zakaj sem vsakodnevno vdihaval strupene izpuste čisto od blizu, zakaj sem v teh težkih razmerah vztrajal tako dolgo? Cilj in želja po medalji na velikih tekmovanjih me je motivirala, da nadaljujem in tudi sem. Bil je avgust 2006, ko se je plavanje v krškem bazenu končalo in prav tako se je štiri leta kasneje pisal avgust, ko sem zmagal na tekmi za svetovni pokal v daljinskem plavanju. Takratni občutki na odru za zmagovalce ob poslušanju slovenske himne so bili čudoviti.  Spominjal sem se vseh trenutkov, kako sem med drugim v zimskih dneh odklenil bazen, prižgal reflektorje, skočil v vodo, odplaval trening, se preoblekel in nato peš odšel v šolo. Vse to z jasnim ciljem in z močno voljo.  V današnjih očeh bi lahko rekel, da je bilo plavanje tisto, zakaj sem zahajal na ta bazen in da so bili pogoji tisti, ki so mi dajali spodbudo za naprej. Meni je krški bazen tudi dejansko pustil pečat za celo življenje, saj sem si leta pozimi 1996 pred pričetkom treninga izbil prednji zob po lastni krivdi.

20140517_184055

                                                                                                                                                                              Bazen pri tovarni celuloze v Krškem je bil moj bazen. Bil je poseben, drugačen od ostalih. Imel je tudi temne plati, a te ima skoraj vsak. Vendar bazen pri celulozi (kot smo mu rekli) pa je dejansko imel svoj vonj, svojo barvo in svoj sijaj, odvisno od letnega časa in kot takega ga bom vedno pomnil.

Pisal: Rok Kerin